četrtek, 03. oktober 2013

Jesenska pripoved

Bil je le še eden tistih jesenskih dni, ki sem se ga odločil preživeti v naravi. Po službi, kjer preživim osem ur zaprt v majhni pisarni, mi sprehodi po gozdu med odpadajočim listjem dajejo energijo.

Toplo sonce je sijalo name. Oborožen z žepnim nožkom, če slučajno dobim kakega jurčka, sem španciral po stezi med drevesi. Pogled na jaso, kjer redno opazujem gobe in kjer se občasno opazi kakšno srno, mi je razkril, da bo danes sprehod malo drugačen. Običajno ne srečam nikjer nikogar, danes pa na tem travniku čepi dekle v črnem. Črnolaska. Ne vem še, ali naj se naredim, da je ne vidim in grem naprej, naj sedem na travnik, kjer običajno sedim in opazujem naravo, ali pa naj pristopim do nje.

Očitno zadnje ne bo potrebno. Prihaja k meni. ''Živjo'', me pozdravi. Z enako besedo odzdravim. Začenja se klepet. ''Kaj počneš tu'', me vpraša. Postajam pogumnejši. ''Vsak dan si tu polnim baterije'', odvrnem. Bolj domiselnega si nisem upal zmisliti.

Nemo pogleda okoli sebe ter se prime za črn plašč. Rahlo ga razgrne, da se pokaže bela majica brez rokavov in kratko, kavbojsko krilce. ''Torej, imaš adapter?''. Ni mi potegnilo tako kmalu. ''Adapter'', sem vprašajoče odvrnil. Plašč je že ležal na tleh. ''Ja, če praviš, da si tukaj polniš baterije. Jaz sem tudi potrebna polnjenja'', je odvrnila. Hmm… če želiš, imam tudi adapter, sem si mislil.

Odpel sem hlače in potegnil zadrgo navzdol. Odmaknil sem gate in na plano je pogledal moj največji ponos. ''Oh, kakšna dobra kurčetina'', je brez zadržkov rekla neznanka in ga pobožala. Kar ji ni bilo dovolj, saj je začela z roko kar drseti po njemu, sočasno pa mi je potegnila hlače čez kolena.

''Lahko izvem vsaj tvoje ime'', sem neumno bleknil. Vzela ga je iz ust, si potegnila kavbojsko krilce navzgor ter se ritensko pomaknila k meni. Sklonila se je, da se je z dlanmi držala tal in se kot ruska telovadka nataknila. Suvala je naprej in nazaj, vrtela nekaj časa levo, nekaj časa desno, njeni mali joškici pa sta sledili. Ni trajalo dolgo, snela se je, se obrnila in me na rahlo potisnila na tla. Zajahala me je tako, da sem jo gledal v temne oči, iz katerih je pohota kar bruhala. Poskakovala je kot majhen otrok na trampolinu, jaz pa sem prekladal roke po njenem telesu. Tudi v tem položaju ni obstala dolgo. Postavila se je na kolena in mojo kurčetino, kot jo je poimenovala, začela obdelovati z jezikom.

Nisem več mogel zadrževati. Občutki so bili sicer fantastični, ampak v tem trenutku sem samo čakal na to, da spustim seme na telo te skrivnostne neznanke. In uspelo mi je. Ni ji bilo mar, kje bo porcija pristala, še malo je razmazala po sebi ter na koncu očistila glavico.

Obležala sva. Jaz na golih tleh, ona na svojem črnem plašču. Brez besed. Nekaj minut. Nato je pograbila svoje cunjice in jih začela vlačiti nase. Tudi sam sem svoj ponos spravil v gate ter čez potegnil še hlače.

''Torej'', sem začel. ''Še vedno ne vem imena.'' Nadela si je plašč, se obrnila in se odpravila. Nekaj metrov stran je samo glavo obrnila k meni, z nasmeškom na obrazu in sijočimi, zadovoljnimi ter potešenimi očmi. ''Lahko mi rečeš kar… jesenska pripoved.'' Nato je izginila.

Še leta in leta sem se vračal na tisti travnik. In nikoli je ni bilo. V nobenem letnem času. Mogoče prihaja ob drugačnih urah, mogoče je bila le sen, mogoče je bila res le pripoved.

0 komentarji:

Objavite komentar