četrtek, 07. marec 2013

Izobraževanje, 2. del

V avtu sva klepetala, kot da se poznava že vrsto let. No, čisto možno, da se, saj sva ugotovila, da sva v rani mladosti odraščala v isti istrski vasici. Ampak naj me vrag vzame, jaz se je resnično ne spomnim. Sicer moj spomin ni ravno najboljši, ampak vseeno. No, saj se tudi ona mene ne spominja, poleg tega smo se s starši preselili v mesto, ko sem štel tri leta. Oni so potem se preselili nazaj, jaz sem ostal v mestu. Dolga zgodba, če bo kdaj naslednjič priložnost za to, kajti danes je ni. No, in ker sem se tako mlad odselil, je čisto možno, da sem vasi pomešal med seboj.
 
Klepet je bil povsem sproščen, malo naprej od Ljubljane sva načela debato o bivših. No, ona je načela. Jaz je niti ne bi. Povedala je, da je imela od osemnajstega leta naprej istega fanta, da sta bila noro zaljubljena, ampak je pri petindvajsetih ostala sama, ker se je tip kar nenadoma zaljubil v drugo, pobral svoje stvari in se odselil iz skupnega stanovanja. Ostali so ji le spomini in visoka najemnina. Poskušal sem biti duhovit. In ponudila se je možnost, da izvem.
''In koliko imaš sedaj?''. Leta sem mislil.
''Koliko česa?''. Ni poštekala fore.
''Let. Rekla si, do petindvajsetega. Zanima me, koliko let si sedaj sama''.
''Tri. Torej, osemindvajset'', je bila odprta. ''Od takrat nisem imela resne zveze. In žalujem za tisto zvezo. Bilo je lepo, ampak bil je samo eden. Saj veš, za seks. Ko sem končala z njim, sem si privoščila vse, kar je prišlo pod roke, moške, mlajše, starejše, tudi punce'', je bila še bolj odprta. Pogoltnil sem slino, saj enostavno nisem vedel, kaj bi rekel. Ona je pa kar nadaljevala. ''Spoznala sem, da je življenje samo eno in da ga moram okusiti čimveč. Privoščiti si vse, kar si lahko. Nobenih ovir nimam in nikogar, ki bi me omejeval. Če bi bila še enkrat stara osemnajst, se ne bi več vezala, ampak bi uživala. Kot uživam zdaj''. Ok.

Torej, obnovitev tega dneva, ki se sicer še ni končal. V službi so me poslali na službeno izobraževanje s sodelavko, ki sicer deluje povsem nedolžno, a vseeno tako zelo pokvarjeno in mislim, da je njen namen…

''Pa ti?'' je postavila vprašanje.
''Kaj jaz, '' sem neumno odvrnil.
''Ja, koliko let imaš in tvoj status, ne,'' se je posmehnila. Se pravi, spregovoriti moram o sebi. Naj lažem ali naj začnem po resnici?

''Bil sem v vezi'', sem začel z resnico. ''A se ni izšlo, kako leto sva bila skupaj, prizadela me je, dolgo dolgo sem mislil nanjo, a sem jo končno prebolel. Od takrat nisem bil v zvezi. In enaintrideset'', sem dokončal.

Klepet se je nadaljeval, Lendava se je približevala in vedel sem, da bova imela vsak svojo sobo. Čeprav sem prvič po dolgem času ob tem pogovoru začutil potrebo po ženski, sem bil prepričan, da se kaj velikega ne bo zgodilo med nama. Ni kemije, niti všeč si verjetno nisva, poleg tega sva sodelavca. In prekomerno druženje na delovnem mestu in v privatnem življenju zna biti nevarno.

''Tu zavij'', je naenkrat rekla in pokazala s prstom na desno. ''Kako veš'', sem vprašal. ''Pisalo je za najin hotel''. A res. Niti opazil nisem. Ja, zgodbica v prihodnjiku mi je hodila po glavi. Parkiral sem Minija v vrsto, najbližjo vhodnim vratom. Na rahlo sem se pretegnil ter odprl prtljažnik. Vzel sem ven potovalko in kavalirsko čez zadnja naslonjala povlekel iz zadnjega sedeža še njeno. Prijale jo je ter se prijazno nasmehnila.
 
Saj ko jo gledam tako, bolj privatno in bolj iz profila, niti ni tako slabo dekle. Še kar luštna, simpatična, z rahlo prifrknjenim nosom. Njena koža, kolikor jo pač vidim na obrazu, je čista. Tista, gladka, brez kakih mozoljčkov in brazgotinic. Nežna na pogled. Ostalo je zaradi stroge obleke očem skrito. Razen dlani. In prstov, s kratko pristriženimi in nepobarvanimi nohti. Kar mi je všeč. Nekje sem bral, da barva nohtov izdaja več ženskih značilnosti, kot jih moški sploh premoremo. No, nisem verjel, ampak moram vam servirat to nepomembno informacijo.

Stopila sva skozi vrata, direkt na recepcijo. ''Pozdravljena, čakali smo vaju'', je bil prijazen receptor. ''Klical nas je vajin šef in napovedal, da bosta okrog šestih tu. Bili smo v skrbeh, ampak smo zadovoljni, da sta tu''. Zbegano sem obrnil glavo in na steni poiskal uro. Petnajst čez. Panika zaradi petnajstih minut. Porinil nama je nekakšne obrazce, ki sva jih morala izpolniti. Ime, priimek, pa datum rojstva ter še nekaj povsem nepotrebnih stvari. Nato jih je pregledal, očitno je bil z njimi zadovoljen, midva tudi, predvsem ker so govoril z nama lepo slovensko in ne pol madžarsko in pol polomljeno, ter podal dva ključa. ''Izvolita, soba 107 in 108 za vaju''. Zahvalila sva se ter se obrnila, da bi odšla proti stopnicam. ''Počakajta'', se je oglasil receptor. ''Vajin šef ima presenečenje za vaju'', je rekel ter stopil izza tistega njegovega pulta, z nekim papirjem v roki. ''Tu imata zemljevid našega hotela'', je obrnil list proti nama. ''In vse gre na stroške vajinega podjetja'', je z nasmehom izustil. Vzel sem zemljevid, odpravila sva se po stopnicah v prvo nadstropje ter pred vrati najinih sob gledala v zemljevid.

''Glej, savno imajo'', je rekla Sonja. ''Obožujem jo. Bi se pridružil?'' Cmok v grlu. Kratek premislek. Kratek odgovor. ''Bi. Ampak po večerji. Kmalu morava biti tam''. Odklenila sva vsak svoja vrata in stopila vsak v svojo sobo.

Odvrgel sem potovalko na posteljo in slekel preklemano obleko. Iskal sem kaj primernejšega, a sem se odel kar v kopalni plašč, katerega sem našel v kopalnici. In stopil na balkon, da v miru pokadim cigaret. Komaj čakam večerjo. In čas, ki se bo dogajal po večerji.

0 komentarji:

Objavite komentar