torek, 26. februar 2013

Izobraževanje, 1. del

Še eno izmed tistih juter, ko bi najraje ugasnil budilko ter se obrnil in spal naprej. Ampak ne. Ne morem si privoščiti. Nova služba zahteva od mene resnost, pripravljenost in urejenost. Spal bom čez vikend.

Pristavim kavo in medtem, ko se kuha, skočim pod tuš. Britje bom za danes izpustil, saj mi brada počasi raste, poleg tega sem blond in kar je zrastlo včeraj in čez noč, je danes še vedno neopazno. Niti čuti se ne, če se dotaknem. Zlijem vase skodelico kave, spijem požirek vode in se odpravim.
 
Služba je blizu. Deset minut hoje. In v dveh mesecih sem se tako že kar nahodil. Seveda sem avto prodal, saj ga ne uporabljam. Večinoma uporabljam kolo, v poletnih mesecih skuter, ravno toliko, da se odpeljem na plažo. Imam to prednost, ker živim na obali. A zaradi obleke, hodim v službo peš. Vsak dan. No, tu sem. Že takoj pri vratih me vratar z nasmeškom pogleda, kot bi vedel nekaj, o čemer se meni ne sanja. Povzpnem se v prvo nadstropje naše stavbe in zakorakam proti svoji pisarni.

''Hooj, Marjan'', se že od daleč smeji Brane, sodelavec, sloneč na kavni avtomat. Z njim se še najbolj družim, tudi v prostem času, poleg tega je le leto starejši od mene in kak mesec več v tej službi. Njegova pisarna je le vrata naprej od moje in večkrat se ustavi, ko gre mimo. Vedno je nasmejan in vedno pripravljen na šalo. Tudi tokrat. Iztegne roko predme in mi ponudi dlan, kot bi mi hotel čestitati. Ne vem, kaj ima za bregom, niti ne reagiram še dobro, ker nisem jutranji človek. Vseeno mu sežem v dlan. ''Čestitam, čestitam, stari, zakon se boš imel, sem prepričan'', ne skriva navdušenja. Namenim mu enega izmed blesavih pogledov. ''Sori, človek, ampak ne vem o čem mi ti to…'' sem odvrnil. ''Greš, greš, stari, vsi že vedo. Sinoči smo dobili obvestilo, ampak ti si šel prej domov, zato ne veš'', je nadaljeval. ''Kam grem?'', mi ni bilo še nič jasno.

''Marjan'', sem zaslišal klic za seboj. Izpustil sem Branetovo roko in se obrnil. Oh, šef. Prihajal je s hitrim korakom proti meni, točno tako kot vedno, ko hiti, da ne bi česa pozabil. Skoraj prijateljsko me je prijel čez ramena. ''Pridi v pisarno prosim''. Zavil sem za njim, malenkostno v skrbeh, saj nisem vedel kaj me čaka. ''Marjan'', je začel šef. ''Danes odhajaš''. Prepričan sem, da so mi oči skočile iz jamic, namenjenih le njim. ''Kam?''. Še vedno nisem vedel ničesar. ''Greš, greš, greš'', je kot otrok zaploskal z rokama. ''Ker si zadnji prišel v podjetje, smo se odločili, da greš na dodatno izobraževanje. Svetujem ti odhod danes popoldne. Lahko greš zdaj domov in se pripraviš, jutri zjutraj imaš prvo predavanje. Traja tri dni. Popoldne se vrni, vzemi službeni avto in pojdi''. Aha. Vse mi je jasno. ''Ampak, zakaj se vsi tako veselite mojega odhoda na to izobraževanje?'', mi ni dalo miru. Sledil je nasmešek, nato je otroško dvignil roke v zrak in skoraj zavpil: ''Ker gre Sonja s tabo''.

Sonja je prišla v naše podjetje le dobra dva dni za mano. Mala, no. Nočem nikogar užaliti, ampak mi smo ji rekli mala. Nekje, meter šestdeset visoka, ne ravno preveč suha, a da bi rekel debela, tudi ne. Tisto, ravno prav. Kratke lase, pobarvane na rdeče. Vedno v črnih oblačilih, vedno brezhibno urejena in vedno nasmejana. Kot vsi v našem podjetju. Na splošno mi je všeč. To naše podjetje, namreč. Vsi smo pretežno mladi, le šef jih ima okrog petdeset. Vsi se tikamo in vsi se na videz poznamo. Čeprav do sedaj nisem bil v stikih z nikomer. Niti s Sonjo, saj dela na drugi strani hodnika in če se srečava, se skoraj ne pozdraviva.
 
''Okej, torej'', sem rekel šefu. ''Grem domov, se pripravim in pridem ob treh nazaj. Boš še tu?''. Prvi njegov pogoj na razgovoru za službo je bil ta, da se vsi tikamo. Vikamo poslovne partnerje, mi se pa med seboj tikamo. Pogledal je na uro. ''Tu bom. Kar pridi v pisarno.'' Že sem se obrnil, da odidem, skoraj sem bil skozi vrata, ko sem se spomnil. Obrnil sem glavo proti njemu. ''Kam sploh grem?''. ''V Lendavo'', je odvrnil.

V Lendavo. Ni mi šlo iz glave, zakaj moram že popoldne na pot. Saj Lendava ni na drugi strani sveta. No, vseeno. Odšel sem domov, vzel potovalko in zložil vanjo nekaj cunj. Tri dni, se pravi, trojne gate, za vsak slučaj šest. Štiri pare nogavic, za vsak slučaj osem. Vem, pretiravam, ampak tako me je naučila mama. Čeprav je že pokojna, njene navade so mi ostale.

Premišljujem o Sonji. In o tem, zakaj se vsi tako zelo veselijo, da grem. Saj ni nič posebnega. Pač, službeno potovanje na drugi konec Slovenije, predavanja, izobraževanja, v prostem času pa ogled okolice in znamenitosti. In to tri dni. Bolj mi je muka, kot veselje. Ampak bom šel. Resna firma in posledično se moram tudi sam obnašati resno. Sonje pa niti ne poznam dobro. Prosti čas lahko izkoristim še za tuširanje in britje, katerega sem zjutraj izpustil. In ker sem ravno pri britju in pod tušem, uredim še spodnjo frizuro. Ker je pač že dolgo časa nisem in če na tem izobraževanju zavijem v kako savno, če jo slučajno imajo v hotelu.
 
Ura je petnajst do treh, ko se s potovalko, čeprav je bolj podobna športni torbi, kakršno uporabljajo običajno ljudje za v fitnes, premikam proti službi. Vratar me zopet pospremi z nasmeškom, tokrat v pozdrav še dvigne palec. Kreten zajeban. Opravljaj svoje delo, mene pa pusti pri miru. Ni se mi treba dobrikati z nasmeški in čudnimi pozdravi. Navajen sem, da me ljudje niti ne pozdravijo, tako da si lahko zaradi mene brez skrbi privarčuješ malo mišic okrog ust.

V pisarni me že čaka šef. ''Ahoj'', me pozdravi po češko. Iztegne roko s ključi proti meni, drži jih samo s palcem in kazalcem, kot bi držal igračko psu. ''Mini te čaka v garaži.'' Aha. Nisem vedel, da imamo Minija za službeno vozilo. '' Sonja še prihaja, kmalu bo tu'', je rekel. ''Ok. Počakal bom na hodniku, pri avtomatu''. Sedel sem, odložil torbo in se zagledal v ključe. Mini, sem si mislil. kot ljubitelju športnih avtov mi je bil Mini vedno všeč, a nikoli nisem imel priložnosti, da bi ga vozil. Svojo staro alfo sem prodal, lahko bi si kupil avto, ampak zdi se mi brezveze, da mi bi stal v garaži.

Vstopila je Sonja. Mala. Kot vedno, v črni obleki, čeprav… za to izobraževanje, bi se lahko dala v bolj enostavne cunje. Konec koncev, danes imava samo vožnjo in nič drugega. In to govori človek v obleki. Priznam, hotel sem obleči kavbojke in športno jopico, a nisem. Imam pa s seboj. Skratka, Sonja je vstopila, v črni obleki, ter s kratkimi, a odločnimi koraki stopila proti meni, s potovalko v roki. ''Sonja'', je iztegnila roko proti meni. ''Vem…mislim, Marjan'', sem komaj izustil in ji podal roko. Nasmehnila se je in tudi sam sem ugotovil, da je to najboljša opcija tisti trenutek. Zato sem se še sam.

''Torej'', je rekla. ''Greva?'' ''Greva'', sem odvrnil, prijel torbo, ona svojo in potegnil ključe iz žepa. Poiskala sva Minija v garaži, naložila mojo prtljago v prtljažnik, njeno na zadnji sedež in sedla. Mini je iz izpušne cevi spustil zadovoljiv glas olajšanja.

0 komentarji:

Objavite komentar